• PODRUČJE KOPRIVNIČKO-KRIŽEVAČKE ŽUPANIJE U ODNOSU NA GRANICE TIJEKOM SREDNJEG I RANOG NOVOG VIJEKA
• DIE STADT FÜNFKIRCHEN IN DER TÜRKENZEIT
• PLEMIŠKA DRUŽINA TATTENBACH IN NJIHOVE POSESTI NA ŠTAJERSKEM
• RAZVOJ I GRADNJA VARAŽDINA U 16. STOLJEĆU
• GRAD KOPRIVNICA NA PUTU MODERNIZACIJE (1848. - 1900.)
• IZ POLITIČKE POVIJESTI MOLVARSKE PODRAVINE U MEĐURATNOM RAZDOBLJU
• ODNOS IDENTITETA I OKOLIŠA U KAJKAVSKOM PJESNIŠTVU FRANA GALOVIĆA
• MURA - ČOVJEK - PRIRODA
• MEĐUREGIONALNE ORGANIZACIJE ŽUPANIJE ZALA U HRVATSKO-SLOVENSKO-MAĐARSKOJ PREKOGRANIČNOJ SURADNJI
• PRIKAZI NOVIH KNJIGA I ČASOPISA

PLEMIŠKA DRUŽINA TATTENBACH IN NJIHOVE POSESTI NA ŠTAJERSKEM

V pričujoči razpravi razpravlja avtor o vzponu in zatonu plemiške družine Tattenbach ter njihovih posesti na Štajerskem. Prvi člani te, po izvoru bavarske družine se na področju vojvodine Štajerske omenjajo že konec 15. stoletja. Poleg nekega Tattenbacha, ki je nekje v bližini reke Sotle bojeval boje proti Turkom, je tukaj prvo sled pustil še njegov bližnji ali daljni sorodnik Viljem. Slednjemu si sicer ni uspelo pridobiti nobene večje posesti v trajno oz. dedno last, ampak je tukaj opravljal gradiščansko službo, nekaj časa pa je užival tudi dohodke od krškega gospostva Rifnik, ki ga je imel v fevdu. Za ustanovitelja štajerske veje omenjene družine, torej tistega, ki si je tukaj pridobil posesti v dedno last, velja njegov sin Ivan. Ivan je začel takorekoč na začetku. Status v deželi si je višal z dobrim opravljanjem služb za cerkvene ustanove, deželne stanove in deželnega kneza ter s pametnim nakupovanjem večjega števila manjših posesti. Po njegovih stopinjah je šel tudi njegov sin Žiga, ki je družinsko posest še povečal. Zvestobo družine deželnemu knezu je le-ta nagradil z dvigom njegovih sinov v barone leta 1598. Žigovo posest so si sinovi razdelili. Slabo finančno stanje je Volka Friderika in Gotharda primoralo, da sta leta 1604 prodala podedovane posesti in se odselila s Štajerske. Njun brat Ivan Krištof je ostal. Slednji je bil dober gospodar. Podedovano posest in premoženje je zelo povečal in ob smrti leta 1627 svojim sinovom in ženi zapustil gospostva Podčetrtek, Bizeljsko, Podsreda, Konjice, urad Nezbiše ter posest Trebnik in dvorec Gojka. Največji izkupiček od dedovanja je pobral najstarejši sin Gotfrid, ki pa sadove dedovanja ni mogel dolgo uživati. Tri leta po dvigu v grofovski stan je v starosti 33 let umrl. Njegov najmlajši sin se je po nastopu polnoletnosti zaradi dedovanja po neki izumrli bavarski liniji preselil tjakaj, na Štajerskem je ostal le najstarejši Ivan Erazem. Ta se je priključil protihabsburški zaroti, ki jo je kovalo ogrsko-hrvaško plemstvo in katere neuspeh ga je stal glave, izgube časti in zaplembe posesti. Uprava zaplenjenih posesti je najprej prevzela notranjeavstrijska dvorna komora, ki pa se s slednjo ni neposredno ukvarjala, ampak je za to določila posebnega administratorja, seveda iz svojih vrst. Na ta položaj sta bila postavljena Žiga Schoffman baron Hemerles in kasneje Anton Canduzzi, ki sta z rednimi obhodi in navodilom upraviteljem skrbela za kolikor toliko nemoteno delovanje gospostev. Oktobra 1676 je upravo nad zaplenjenimi posestmi na željo omenjene komore prevzel drug organ. Prešla je v roke judicium delegatum oz. neke vrste petčlanskega sveta, ki je bil konec leta 1671 ustanovljen za preverjanje upravičenosti zahtev Tattenbachovih upnikov. Ta organ je obdržal bolj ali manj isti način uprave, kot je bil prej, in je na mesto administratorja nastavil sekvestra dr. Petra Lukrecija de Apostollisa. S svojo poglavitno dejavnostjo je judicium delegatum zaključil maja 1679. Po njegovih ugotovitvah je bilo do Tattenbachove zapuščine upravičenih skoraj petsto fizičnih in pravnih oseb v višini od enega pa do 62.000 gld. Za njihovo poplačilo so prišle v poštev vse dragotine in denar, ki so se še nahajali v blagajni NA dvorne komore in pri judicium delegatum, ter zasežene posesti. Ko sta po letu 1683 od celotne zapuščine ostali le še gospostvi Podčetrtek in Štatenberg, terjatve preostalih upnikov pa so bile višje od njunih vrednosti, je bil sestavljen seznam prioritetnih upnikov. Tisti na začetku so lahko imeli precejšnje upanje, da bodo iztržili svoje terjatve, ostali pa le majhno. Od štajerskih Tattenbachov so tako ostali samo še potomci Gotfridovega brata Jurija Žige, in sicer Oton Friderik ter Ivan Krištof. Oton Friderik je zgodaj umrl in ni zapustil moških potomcev, medtem ko je Ivana Krištofa preživel le najmlajši sin Janez Jožef Adalbert, ki je vso svojo posest leta 1719 prepustil svojemu do takrat neštajerskemu sorodniku.